KAKO JE PREŽIVETI NOVO LETO V GOZDU?
Preveri kako sem v treh dneh življenja v gozdu našel pristen stik s sabo.
Reportaža z 1-na-1 treninga preživetja s Tonija Baznikom »Bazotom«.
Avtor: Uroš Ferlin
Na lastni koži sem želel preveriti, kaj se lahko za svoje življenje in za svoj posel naučim iz tega, da 3 dni preživim v čisti divjini. Ali lahko zrastem med divjimi živalmi in zvermi? Zunaj, na zimskem mrazu, v objemu divjine? Ali lahko izgubim strah pred zvermi, mrazom in temo?
Izbral sem si zadnji dan leta 2019 in prva dva dni leta 2020. Želel sem iti iz kaosa, ven iz mestnega vrveža. Za misijo sem prosil Tonija Baznika »Bazota«, ki je na tem področju najbolj usposobljen v regiji. Novo desetletje sem torej začel v gozdu. Preberi si, kako sem v treh dneh našel pristen stik s sabo.
Kje je danes »divjina« in kje vlada mir?
Želel sem preveriti kje pravzaprav je danes divjina? »Divjina« v smislu kaosa, strahu, tekmovalnosti, boja za preživetje. Kje danes vlada mir? Kje je prisotna osamljenost, v smislu tega, da tempo življenju narekuje tehnologija, ljudje pa pri premagovanju izzivov ostajajo sami. Je »divjina« v gozdu ali vlada v mestu?
Tempo življenja in dela je danes hiter. Izziv današnjega človeka je v tem, da se odmika od sebe. Izgublja stik s sabo. S tem ko zgublja stik s sabo, izgublja tudi stik z drugimi, z najbližjimi, s sodelavci, s sosedom z znancem ali z neznancem na ulici. To vodi v pomanjkanje fokusa, odločnosti, preveč razmišljanja, izgube motivacije in zavzetosti za delo in življenje nasploh. Opaziti je vse več stresa, strahu, depresije in izgorelosti. Vsesplošen strah in paniko je prinesel Korona virus, ob katerem se človek resnično vpraša ali bo potrebno iti živeti v gozd za dalj časa. To je svet, ki je voden iz strahu.
Vendar ni vse tako črno. Vedno več je posameznikov in skupin, ki dela na tem, da posluša sebe in to kar je prav. To je »nov« svet, ki je voden iz ljubezni. Osredotočajo na to, da v tem svetu najdejo notranji mir in odkrivajo potenciale za rast.
Odpravil sem se torej preveriti v gozd, kaj je tisto kar vlada tam?
Zakaj 3 dni preživeti v gozdu?
Že dobro je znano, človek najlažje najde stik s sabo v gozdu. Drevesa imajo svojo energijo. To sem tudi že sam večkrat izkusil. Ko mi je bilo najtežje v življenju, sem se zatekel v gozd. A vedno sem imel v sebi neprijeten občutek, še posebej v Kočevskih gozdovih, da sem lahek plen zverem, medvedu, volkovom…bal sem se dalj časa sedeti v gozdu sam. Lahko torej odpravim ta strah v treh dneh?
Zakaj za Novo leto?
To je bila idelana priložnost, da za 3 dni ugasnem mobitel in se umaknem. Izvedem “mobilni detox”. Bližnji so vedeli kje sem. Zaželel sem si biti stran od pokanja in praznovanj. Že sicer rad prvi dan dan leta preživim v naravi. Tokrat sem desetletje želel začeti v gozdu. Čistih, mirnih in jasnih misli. Z mirom v srcu.
Kaj je bil namen?
Moj namen tega tri dnevnega preživetja v gozdu je bil, da se bolje povežem s sabo in z naravo ter se soočim s strahom pred divjino. Edino kar sem želel, je to, da je varno.
Cilj urjenja, ki sva si ga zadala s Tonijem je bil jasen: zagotoviti varno zavetje z bivakom in ohranjati toploto. Najin plan je bil prehoditi 3 do 4 kilometre na dan, z vračanjem v bivak. Naučiti se tri najpomembnejše prvine preživetja v divjini pozimi: priprave ognja, gradnja bivaka, konzerviranja hrane in orientacija v mrazu.
Napoved je bila dobra. Temperatura okoli 0. Največ do minus 7 stopinj, z inverzijo podnevi.
Zakaj Toni?
Izbral sem najboljšega za to misijo. Kdo je Toni Baznik. »Bazo«, kot ga kličejo, je mednarodni inštruktor preživetja in padalstva, ki vsako leto vsaj 100 dni preživi v gozdu. V letu 2019 jih je 150 dni, največ na Gorjancih in v Kočevskih gozdovih. Svoje izkušnje ekstremnega preživetja je 16 let nabiral v vojski, kot specijalni vojak. Bil je ZA akcijo.
Dogodivščina se je začela!
1. Dan – Pozdrav helikopterja in nepričakovan nenaden preobrat.
Dobila sva se v Kostanjevici na Krki. Pripravila sva opremo, 2 litra vode, nekaj hrane, moko, sol. Sledil je transport na Opatovo goro na Gorjancih.
Helikopter policije za začetek. Toni vsako odpravo temeljito pripravi in najavi policiji potek odprave. Pred vstopom v gozd naju je tako pozdravil helikopter policijske vojske, da smo ponovno potrdili namero najinega izhoda v gozd. Marsikdo od domačinov nama namreč ni verjel, da bova spala zunaj, pri minus stopinjah.
Prehodila sva 4 kilometre po gozdu. Nato sva se utaborila na delu, kje je bila v tistih dneh prisotna inverzija. Nato sva hitela pripraviti bivak, saj je bil dan zelo kratek. Po bivaku sva pripravila ogenj in spekla kruh.
Moje veselje po koncu zgrajenega bivaka je bilo neizmerno. Še večje, ko mi je uspelo zakuriti ogenj s kresilom.
Zaspala sva nekje do 22.00. Le rahlo se spomnim odmeva petard in raket, ki je prišel do naju sredi noči. Za voščila takrat ni bilo energije namenjati časa. Bolj je bil pomemben počitek in vzdrževanje toplote za spanje.
Po prvem dnevu sem se naučil:
- učiti iz napake: kako pomembno je poslušati navodila, saj sem namreč narobe uporabil spalno vrečo, zato me je prvo noč zjutraj začelo zebsti, kar bi lahko bilo usodno, če bi temperatura bila še nižja.
- kako hitro se situacija v gozdu spremeni, preostane pa ti samo to, da se nanjo hitro in odločno odzoveš.
- kako pomembna je priprava: pripraviti stvari takrat, ko je čas za to.
2. Dan – Mokro jutro in ogled pragozda.
Zbudila sva se v mrzlo jutro. Ogenj je čez noč ugasnil. Precej težav sem imel s sabo zjutraj. Premočilo me je, ker nisem pravilno uporabil splane vreče. Ni mi uspelo vzdrževati ognja. preveč sem se sam s sabo ukvarjal. Zjutraj sem rabil celo večnost, da sem se nazaj ogrel. Mešani občutni so me prevzemali, kot tudi to, zakaj mi je take odprave sploh treba?
Dan je minil v svojem tempu. Zjutraj sem odmeditiral. S telovadbo in sklecami sem uspel dvigniti telesno temperaturo. Nato sem se odpravil v pragozd. Če sem se prvi dan bal zveri, sam jih tokrat že mirno sprejel. Strah je odšel. Še nasprotno, želel sem si srečati kakšno žival.
Na novo sem napravil ogenj. Bistveno večji in bolj trpežen. Naučil sem se napraviti pribor in uporabiti mežanko za hrano. Pripravil sem čaj iz smrekovih vejic. Učil sem se tehnik loma dreves in vej za kurjavo. S Tonijem sva se učila obrambe tabora. Naučil sem se pravilno metati sekiro in postaviti varovala za divje zveri.
Tokrat sva večer »praznovala« ob velikem ognju, z obilico hrane, ki sva jo cel večer pripravljala.
V drugem dnevu sem se naučil:
- da je strah le iluzija, kar sem preizkusil na lastni koži, tako da sem se odpravil sredi noči na sprehod po gozdu.
- kako se lahko iz napak učimo, če poslušamo in spremenimo: tokrat je bila moja spalna vreča suha, vzdrževal sem ogenj celo noč in preživel sem eno najlepših noči na prostem, do sedaj. Kljub mrazu in divjini. Začutil sem mir v sebi.
- kako malo je potrebno, da je človek vesel.
3. Dan – Obisk divjega prašiča.
Zgodaj zjutraj naju je v bazi obiskal divji prašič. Zanimivo je sicer to spoznanje, da živali veliko bolj vedo kaj človek dela v gozdu. One so tiste, ki te sprejmejo v gozd. Zavedel sem se, da so živali ves čas okoli naju in naju opazujejo. Postala sva del njih in del gozda.
Tretji dan sva še enkrat obnovila tehnike priprave ognja. Nato sva pospravila tabor in poklicala Tonijevega prijatelja, da naju je pobral iz gozda. Po treh dneh, sva prišla v dolino, v novo leto, v novo desetletje. Lovci so preverjali, ali sva res preživela 3 dni v divjini.
Najbolj pristen trening osebne rasti
Odprto lahko rečem, da je bil 1-na-1 trening preživetja v gozdu, doslej zame najbolj pristen trening osebne rasti. Imeti ob sebi inštruktorja kot je Toni, ki je vrhunsko usposobljen za tovrstne naloge je balzam. Kljub težki nalogi, sem se počutil ves čas varno in ves čas sem vedel, da napredujem. Toni ima izjemen občutek za soljudi. Pomaga, da se učiš iz napak, a vendar ne do mere, kjer bi si lahko škodoval. Njegov cilj je, da vsako nalogo opraviš, zato te pri tem maksimalno podpira. Delaš pa sam. Bolj ko poslušaš, bolj ti lahko gre.
Šele kasneje, ko sem uspel v miru sprocesirati doživetje treninga, mi je postalo jasno, da sem te tri dni resnično doživel pristen stik s sabo in z naravo. Zgodilo se je drugi dan, ko se je glava preklopila in je začelo delovati srce. Zdaj znam ta občutek priklopiti nazaj, vsakič ko se vrnem v gozd.
Še nekaj tehničnih napotkov: Oprema, ki sva jo vzela s seboj:
Nahrbtnik za 50+ litrov.
Gojzarji in gamaše.
Sekira in nož.
Šotorsko krilo in splano vrečo.
Posodo, mežanko.
Topla oblačila.
Kapa in taktične rokavice.
